Beseda tinitus izhaja iz latinščine (tinnire) in pomeni zvoniti/cingljati. Uporablja se za opis posebnega nevro-fiziološkega stanja pri katerem ljudje zaznavajo fantomski zvok, ko ni prisotnih nobenih zunanjih zvokov. Ti so lahko v obliki piskanja, brnenja ali šumenja v ušesih, v razponu različnih frekvenc in jakosti. Včasih se temu pridružujejo še nekateri drugi simptomi, npr. vrtoglavica, slabost ali občutek vibriranja v telesu. Posledično lahko prihaja do nekaterih neželenih stranskih učinkov, kot so motnje pozornosti in koncentracije, utrujenost, razdraženost, težave s spanjem, glavoboli, včasih tudi depresije ali anksiozna stanja.
V članku želimo izpostaviti pomen čustvenega ravnovesja v povezavi s tinitusom. Še prej pa omenimo eno zanimivost o človeških možganih. Naš živčni sistem ima razvit poseben prilagoditveni mehanizem, ki ga imenujemo habituacija. Gre za najzgodnejši proces učenja, ki nam omogoča, da smo za ponavljajoče in nepomembne dražljaje vse manj senzibilni. To pomeni, da jih sčasoma sploh ne registriramo več. Ta pojav lahko že zelo zgodaj opažamo pri dojenčkih. Ti se v spanju, po določenem času na ponavljajoče zvoke v okolici prenehajo odzivati (zbujati). Gre za psihološki proces na podlagi katerega se odzivamo samo na pomembne, oz. nove dražljaje. Npr., če se preselimo v novo hišo, ki je blizu železnice, bomo v začetku zelo pozorni na hrup vlakov. Čez nekaj časa pa ga skoraj ne bomo več zaznavali. Ta proces ima lahko pomembno vlogo tudi pri psihološki prilagoditvi na tinitus. Še zlasti zato, ker 100% učinkovitega zdravila zanj ni. Smiselno se je torej ukvarjati s tem, kako čimbolj kvalitetno živeti z njim. To je tudi razlog, da o tem procesu govorimo, saj ljudem omogoča, da ne bodo več tako pozorni na ta fantomski zvok. Ključno vprašanje je, kako ta proces spodbuditi? Habituacija poteka povsem avtonomno brez, da bi se morali pri tem zavestno naprezati. Potrebno pa je razumeti, da se prekinja za vse tiste dražljaje, ki jim pripisujemo velik čustven pomen. Takrat namreč svojim možganom sporočamo, da gre za pomembne dražljaje, na katere se želimo zavestno odzvati. Živčni sistem zato onemogoči habitucijo saj prepozna, da ti dražljaji (tinitus) potrebujejo našo pozornost. Fantomski zvok posledično ostaja v fokusu pozornosti dlje časa, kot si zares želimo.
Naša čustva imajo torej velik vpliv v tem procesu oz. prilagajanju na tinitus. Vsako psihološko neravnovesje, ki se odraža v obliki neprijetnih čustvenih reakcij, bo okrepilo fokus na tinitus. Če se z njim borimo ter ga ne moremo sprejeti ker nas psihološko obremenjuje, pomeni slabo novico za našo prilagoditev nanj. Rešitev je morda v tem, da poskusimo spremeniti svoj odnos do njega. Kaj točno to pomeni? Najprej moramo razumeti, da stresni dogodki nikoli niso stresni sami po sebi. Vedno je pomembno katere misli in prepričanja se ob tem sprožijo v nas. Zato je dobro, če pri sebi zmoremo prepoznati svoj način razmišljanja. Naše kognicije (misli) imajo izredno velik vpliv na to, kako bomo doživljali situacijo. Ko se ljudje soočajo s tinitusom včasih doživljajo pravi čustveni tobogan. Npr. frustracijo, jezo, strah, žalost, občutek nemoči ipd. Intenzivnejša kot bo čustvena dinamika, težje se bodo navadili nanj. Ko so raziskovalci spoznali, da prav čustvene reakcije ovirajo adaptacijo na tinitus, so začeli razmišljati kako spremeniti psihološki odziv nanj. V 80. letih prejšnjega stoletja so zato ljudi s tinitusom začeli vključevati v kognitivno vedenjsko terapijo. Ta predvideva, da so v ozadju čustvenih reakcij nekatera bazična nefunkcionalna prepričanja in hitre avtomatske misli, ki se jih le redko zares zavedamo. Gre za bliskovite, zelo kratke misli, ki jih redkokdaj preverjamo in jim spontano verjamemo. Te pogosto niso v skladu z realnostjo in imajo pomembno vlogo pri določanju pomena situacijam. Nekateri primeri avtomatskih misli, ki se ob tinitusu lahko sprožijo so: "Zaradi tinitusa spet ne bom uspešno zaključil naloge", ali "Z mano je nekaj hudo narobe", ali pa "Zmešalo se mi bo". Ker čustva izvirajo iz teh misli, bo doživljanje ob tem zagotovo neprijetno. Čeprav se včasih zdi drugače, čustvena reakcija ni direktna posledica tinitusa kot takega. Bolj pravilno je reči, da je posledica specifičnega miselnega okvira v povezavi z njim. Čustva tako le še bolj fiksirajo pozornost na tinitus, s tem pa se kvaliteta življenja zmanjšuje. Običajno se ljudje ob tem soočajo še z občutkom izgube kontrole nad situacijo saj doživljajo, da nimajo vpliva nanj. Temu dogajanju potem dajejo še več pozornosti, kar dodatno ovira psihološko prilagoditev. To spet lahko vodi v negativen način razmišljanja, ki se kaže kot pretirano negativno posploševanje. Npr.: "Nikoli ne bo bolje", ali "Če piskanje ne bo minilo do sestanka, bodo vsi videli kakšna zguba sem" ipd.
Zato za vse ljudi, ki se soočajo s tinitusom izpostavljamo naslednje predloge. Zavedajte se, da je vaše čustveno ravnovesje pomemben člen za kvalitetnejše življenje s tinitusom. Vzemite si čas in prepoznajte katere vaše misli najbolj vplivajo na vaše negativno razpoloženje v povezavi z njim. Poiščite bolj prijazne misli in jih nadomestite s prejšnjimi. Bodite aktivni pri ohranjanju vašega čustvenega ravnovesja. Uredite si življenje tako, da boste imeli čim boljši spanec. Izogibajte se prekomernemu stresu in spoznajte sprožilce, ki ga aktivirajo. Vse to vam lahko pomaga zadržati boljšo čustveno stabilnost. Kljub temu, da tinitus s tem ne bo minil, morda ne boste več tako pozorni nanj. Včasih je smiselno poiskati tudi psihološko pomoč, ki še bolj celovito lahko pomaga vsem, ki živijo z njim. Za zaključek pa še ta misel. Skrb zase ni nič drugega kot ljubezen do sebe. Imejte se radi tudi ko se zdi, da življenje z vami ni prijazno.
Gregor Jenko, univ. dipl. psih.
Comments